Najpogostejše vprašanje, ki ga dobivam v zadnjih letih, je: »Zakaj si se odločil napisati knjige o svojem življenju?« Odgovor ni preprost, je pa povezan z mojo ljubeznijo do prebiranja knjig. Že od malih nog berem različne knjige – od pravljic do fikcije, danes pa predvsem psihološko obarvano literaturo. V najstniških letih mi je manjkal literarni junak, ki bi me razumel oz. s katerim bi našel vzporednice. Imel sem sicer Harryja Potterja, ampak to je bila vseeno zgodba o mladem čarovniku. Jaz sem takrat potreboval pravo osebo, nekoga, ki je prestal moje preizkušnje, nekoga, ki bi razumel mojo stisko. Takrat sem si želel, da bi nekdo prišel do mene, mi dal v roke knjigo in rekel: »Hej, mislim, da ti bo ta knjiga pomagala. Glavni junak je imel podobno zgodbo kot ti in morda boš našel kakšen koristen napotek zase. Predvsem pa te bo presenetil konec knjige oz. razplet njegovega trpljenja.« In ker takšne knjige ni bilo zame, sem se na neki točki odločil, da bom tako jaz postal junak za druge in napisal življenjsko zgodbo o sebi, brez filtrov in olepševanja.

Kdaj se je dejansko začel proces pisanja? Preden odgovorim na to vprašanje, moram poudariti, da je bilo pisanje od nekdaj del mojega odraščanja in tudi del naše družine. Moja babica je bila prva v družini, za katero se spomnim, da je pisala pravljice in unikatna rojstnodnevna voščila. Moja biološka mama je bila kljub alkoholizmu izjemno načitana oseba, ki je pisala izvrstne spise in eseje, prav tako pa je bila v slovnici praktično nezmotljiva. Jaz sem bil od nekdaj močnejši pri vsebini in opisovanju, slovnica je bila bolj moja šibka točka. V otroštvu sem tako napisal ogromno stripov, kratkih zgodb in ustvaril kar nekaj blokov dnevniških zapisov.

V srednji šoli sem s pisanjem nevede blažil svojo notranjo bolečino. Ob koncih tedna sem pisal odlomke o svojem življenju, medtem ko so jih moji vrstniki preživljali na plaži v Trnovem in ljubljanskih klubih. Meni pa je družbo delal prenosnik, v katerega sem zapisoval svoja občutja. V tretjem letniku gimnazije sem ugotovil, da imam na računalniku shranjenih 474 odlomkov / zapisov in prišel na idejo, da bi jih lahko oblikoval v knjigo. Lahko bi postal ta literarni junak za vse ranjenčke tam zunaj, ki so prestajali podobno življenjsko zgodbo kot jaz.

Toda imel sem komaj 18 let. Kaj pa 18-letnik pravzaprav ve o pisanju knjig? Kje začeti? Kako oblikovati zapisano? Kaj je pomembno in kaj ni? Milijon vprašanj brez odgovorov. Profesorica slovenščine na gimnaziji mi je svetovala knjigo Pisanje kratke zgodbe od prvopisa do natisa Andreja Blatnika, ki je zagotovo eden najboljših »učiteljev pisanja« pri nas. Pohvali se lahko s kar nekaj avtorji, ki so zrasli v njegovi šoli pisanja. Tudi sam sem si želel obiskovati njegove delavnice, vendar me je vljudno zavrnil, saj ga osebnoizpovedna literatura ni zanimala, sem pa pridno upošteval znanje iz njegove knjige.

Razočaran nad zavrnitvijo sem iskal dodatno pomoč in tako sem srečal knjigo On Writing: A Memoir of the Craft, katere avtor je nihče drug kot Stephen King, eden največjih piscev tega stoletja. Njegovo delo je bilo nadvse zanimivo – polovica je bila biografija o njegovih začetkih, padcih in uspehih, ki jih je dosegel v življenju. Pri njem sem osvojil še nekatere elemente, ki jih gospod Blatnik ni omenjal, in tako sem začel preoblikovati svoje odlomke in pisati svojo knjigo. Seveda, vzporedno sem moral opravljati srednješolske obveznosti, kasneje študijske, vmes sem tudi začel delati kot študent in časa za pisanje ni bilo veliko.

Približno štiri leta kasneje sem imel napisano svojo knjigo oz. vsaj mislil sem tako. Našel sem založbo, ki se je zanimala zame in za mojo zgodbo. Dali so mi urednico, ki mi je pomagala pri piljenju vsebine, in leto kasneje sem imel Wordov dokument z 215 stranmi formata A4. Založbi sem ponosno in takoj poslal svoj izdelek. Prebrali so ga in poslali grafiku. Ta je naredil prelom in uredil razmik med vrsticami. Nisem vedel, kaj vse to potegne za seboj, zato sem bil šokiran, ko sem videl svojo knjigo krepko porejeno v formatu A5 s kar 650 stranmi. Pojavili so se pomisleki in založba je podala predlog: »Kaj, če bi vašo knjigo razdelili v več manjših knjig?« Predlog, ki je ustrezal vsem okoli mene razen meni. Bil sem prizadet in nisem si mogel predstavljati, da bi svojega knjižnega otroka razrezal na več delov.

Vzel sem si čas, stvar prespal, v molitvi prosil Boga, se posvetoval z najbližjimi in se na koncu odločil za razdelitev knjig. Zakaj sem se odločil tako? Ker je moj dragi prijatelj in duhovnik Primož postavil vprašanje: »Za koga si napisal knjigo? Si jo napisal zase ali za druge? Če si jo napisal zase, naj izide kot ena debela knjiga, v slogu Harryja Potterja ali Gospodarja prstanov. Če si jo napisal za druge, pa je morda bolje, da jo razdeliš na več delov – konec koncev niso vsi tako strastni bralci debelih knjig, kot si ti.« Njegove besede so našle pot do mojega srca in tako sem se odločil, da svojo prvo knjigo razdelim na tri dele. Zakaj trilogija? Zgledoval sem se po J. R. R. Tolkienu in njegovi trilogiji Gospodar prstanov.

Našel sem idealna mesta, kjer bi knjigo lahko razdelil, saj sem ob ponovnem branju takoj videl idealen vzorec – prva knjiga o nasilju v družini, druga o depresiji in tretja o življenju. Ko sem končal vsebinsko urejanje in je bila moja debeluška pripravljena za izdajo, je na založbi sledila tišina. Kje je nastala težava? Bil sem prezahteven pisatelj – oni so želeli pet knjig, jaz pa nisem želel knjige, ki bi bila daljša od trilogije. Na neki točki je vse skupaj potihnilo, vmes je prišel še koronavirus in kar naenkrat založbi nisem bil več prioriteta. Boleč udarec, ki me je sprva potrl, vendar me na srečo v življenju obdajajo srčni ljudje, ki me niso pustili samega.

Prekinil sem sodelovanje s prvo založbo in znotraj svoje družbe ustanovil »Poslovno ekip'co«. To je ekipa mojih najbližjih prijateljev in prijateljic, ki delujejo kot moji osebni svetovalci. Dobili smo se na prvem sestanku, sestavili načrt in začel se je lov na založbe. Pripravil sem rokopise, naredil seznam slovenskih založb in šel v akcijo. Meseci so tekli, zavrnitve so padale in doživljal sem razočaranje za razočaranjem. Ena založba je želela prvotni načrt ene knjige, druga je rekla, da moje knjige nimajo potenciala, tretja pa je menila, da sem premalo poznan, da bi moja zgodba lahko dosegla uspeh. Počutil sem se kot Stephen King, ki so ga založbe tudi nemalokrat zavrnile, in tako kot se je njemu nasmehnila sreča, se je tudi meni.

Na koncu sta se našli dve založbi, ki sta se zanimali za moje knjige. Obe sta me želeli, tako da sem se na koncu moral odločiti za eno. Odločitev ni bila preprosta in terjala je dosti neprespanih noči. Na koncu sem se odločil za Petro Škarja in njeno Založbo 5ka. Podpisali smo pogodbo, naredili načrt priprav za izdajo knjige in junija 2021 izdali moj knjižni prvenec Izgubljeno otroštvo. Čeprav je knjiga izšla v obdobju koronskih ukrepov, sem jo uspel predstaviti svojim najbližjim in vsem drugim obiskovalcem na čisto pravi predstavitvi knjige v draveljski cerkvi. Doživela je izjemno dober sprejem.

Kmalu je prišla na vrsto druga knjiga, Bitka z depresijo. Ta je svoje rojstvo in predstavitev doživela junija 2022, prav tako v draveljski cerkvi. Obe knjigi sta bili dobro sprejeti in zato sem veliko gostoval – tako v medijih kot tudi v različnih radijskih in televizijskih oddajah. Tretja knjiga še ni ugledala luči sveta, ker še ni bila pripravljena na izid. Za razliko od svojih dveh sester je potrebovala precej več časa za zorenje in piljenje do te mere, da bo lahko služila svojemu namenu. Ne glede na vse pa bo leta 2025 zasijala v polnem sijaju in pokazala, zakaj je potrebovala več let dodatnega pisanja in popravljanja.

Je biti pisatelj preprosto? Niti malo. Sam proces pisateljevanja je nadvse čudovit (no, ne vedno, večino časa), ampak birokracija oz. proces izdaje te pa utrudi, če nisi tip človeka, ki ga to veseli. Poslati gradivo urednici in se ukvarjati z njenimi popravki, zatem poslati urejeno besedilo lektorici in vnašati njene popravke, sledi oblikovanje naslovnice, prelom knjige in vse ostale malenkosti, ki pridejo zraven. Osebno me izdaja knjige izmuči veliko bolj kot samo pisanje. Ne glede na vse pa sem izpolnil svoje otroške sanje in postal pisatelj. To je nekaj, česar mi nihče ne more vzeti, in svoje življenjske poti ne bi zamenjal za nič na tem svetu. Biti pisatelj je moje poslanstvo in pisanje je moja ljubezen, zato sem hvaležen za svojo pot. S tem tudi želim spodbuditi vsakogar, ki si želi biti v pisateljskem svetu – kar pogumno! Čeprav je sam proces dolgotrajen in naporen, je končni cilj vreden vsake kapljice znoja in izgubljenih živcev.