Kako je psihoterapija pomagala meni?

S psihoterapijo sem se srečal pri 19 letih. Psihoterapevta mi je pomagala najti moja takratna šolska svetovalna delavka na gimnaziji. Preden sem začel svojo pot s psihoterapevtom, ki mi je želel pomagati in omogočiti varen prostor za celjenje travm in ran iz otroštva, sem imel na desetine izkušenj s psihiatri in klinično psihologinjo. Pri 16 letih me je prvič obravnavala pedopsihiatrinja po priporočilu nevrologov na Pediatrični kliniki v Ljubljani, saj sem bil prvi obravnavani primer zaradi intenzivne hoje v spanju. Vsi pregledi so pokazali, da je vzrok zanjo psihološki, in tako sva z mamo skupaj začela obiskovati pedopsihiatrinjo.

Pogovori so potekali tako, da sem bil prvih 30 minut sam z njo, potem je bila 30 minut z njo sama mama, na koncu pa sva bila 10–15 minut pri njej oba skupaj. Po treh obravnavah sem izvedel, da je pedopsihiatrinja zlorabila moje zaupanje in vse povedano prenesla mami, kar je povzročilo še večjo vojno v domačem okolju in posledično še več nasilja. Zaradi slabe izkušnje pri njej sem razvil nezaupanje do vseh ostalih strokovnjakov danega področja. Pri 17 letih sem se prvič znašel pri psihiatru, ki me je želel zdraviti z medikamenti (antidepresivi). Ker sem jih zavrnil, me je premestil k svojemu kolegu. Ker tudi pri njem nisem pristal na tablete, me je poslal k svoji kolegici.

Do svojega 19. leta sem tako zamenjal dobrih deset psihiatrov in pri vseh je pogovor potekal popolnoma enako: 30–45 minut sem razlagal svojo življenjsko zgodbo z vsemi podrobnostmi, psihiater me je poslušal in takrat, ko je prišlo do debate o medikamentih, se je naše sodelovanje zaključilo. Jaz nisem želel jemati antidepresivov, oni pa se niso želeli ukvarjati z menoj. Zato sem zadnjemu psihiatru rekel, da ne bom užival tablet in da ne želim, da me pošlje k nekomu drugemu. Preprosto sem želel, da se ta agonija konča, saj je bilo vse skupaj precej izčrpavajoče in nevzdržno. Nekako je uspel slišati mojo stisko in me napotil h klinični psihologinji. Ko je ta z menoj naredila kopico psiholoških testov, mi je postavila različne diagnoze in svetovala obisk psihoterapevta.

Pri 19 letih sem imel tako za sabo že sedem let spopadanja z depresijo, anksioznostjo in rednimi paničnimi napadi, istočasno pa sem bil popolnoma otopel. Psihoterapevt me je takrat sprejel v najslabšem možnem stanju, vendar na nobeni točki ni obupal nad menoj. Od začetka so se mi terapije zdele popolnoma nesmiselne – večino časa sem moral namreč samostojno govoriti in nemalokrat je psihoterapevt prekinil nit pripovedovanja, da mi je postavil kakšno (meni takrat sicer nesmiselno) vprašanje. Prvi mesec ali dva v psihoterapijah nisem videl nobenega smisla – edino, kar so dosegle, je bila popolna izčrpanost in to, da sem po vsaki potreboval najmanj tri dni, da sem se sestavil in regeneriral. Kasneje sem izvedel, da je to pomenilo, da delujejo in da sem na pravi poti.

Psihoterapije sem obiskoval polnih devet let, vse do dopolnjenega 28. leta. Prvih pet let sem psihoterapevta obiskoval redno enkrat tedensko – toliko sva imela stvari, ki sem jih želel rešiti, da drugače preprosto ni šlo. Naslednji dve leti in pol sva intenzivnost srečanj zmanjšala ter se videvala na dva tedna; takrat sem že naredil ogromen napredek pri sebi in nisem potreboval več tedenskih obiskov – nekatere življenjske težave sem bil že zmožen reševati čisto sam, brez dodatne bergle. Zadnje leto in pol pa sva se videvala približno na tri do štiri tedne, odvisno od najinih urnikov. Takrat sva oba že vedela, da se najina pot počasi zaključuje in da sem v vseh teh letih naredil veliko na celjenju svojih travm, ran in vzorcev iz otroštva.

Kako mi je psihoterapija pomagala? Dala mi je vse, kar mi je bilo odvzeto v življenju. Uspešno sem zacelil ogromno ran in vzorcev iz otroštva. Po nekaj mesecih sem ponovno zaznal občutja v svojem telesu in nisem bil več otopel. Intenzivno sem delal na sebi ter si po več letih povrnil pozitivno samopodobo in samozavest. Na svet sem začel gledati bolj pozitivno, intenzivnost samomorilnih misli se je zmanjšala, na neki točki pa so misli popolnoma izginile. Razrešil sem ogromno vsebin iz otroštva, ki mi niso dale miru, in dobil na tisoče odgovorov na vprašanja, ki sem jih nosil v sebi vse od otroštva naprej. Ponovno sem začel verjeti v dobro(to) okoli sebe ter občutno spremenil svoj pogled in odnos do žensk.

Psihoterapija me je popolnoma preoblikovala in spremenila. Čeprav je bilo to popotovanje izjemno težko, izčrpavajoče in na trenutke tudi uničujoče, bi ga z veseljem ponovil. Terapevt mi je dal vsa potrebna orodja, da sem začel znova. Skupaj sva podrla vse slabe temelje, ki so bili postavljeni med mojim odraščanjem, in začela popolno novogradnjo. Včasih sva zložila zgolj nekaj opek, spet drugič sva postavila celo steno. V devetih letih sva uspela zgraditi trdno hišo, ki mi je omogočila nov začetek v življenju. Zaradi psihoterapije sem prišel v stik s seboj, s svojim notranjim otrokom ter postal bolj funkcionalen in zdrav posameznik nasploh. Terapevt je bil ves čas luč na mojem potovanju in hvaležen sem, da nikoli ni obupal nad menoj. Danes mi je ostalo le še, da svojo novo hišo opremim in začnem živeti v sedanjosti.

Tako sem se zaradi osebne izkušnje s psihoterapijo tudi sam odločil, da postanem terapevt in pomagam vsem ranjenim dušam, ki hodijo po svetu in iščejo smisel življenja. Trenutno sem študent Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Iskreno povedano, ne vem, kakšen bom kot terapevt, vem pa, da bom dal vse od sebe, da pomagam najmanj enemu klientu, da začne znova in uspe v življenju. Do takrat pa spodbujam vsakogar, da si da priložnost in začne obiskovati psihoterapijo. V zadnjih nekaj letih sem psihoterapijo neposredno predlagal vsaj 40 posameznikom in niti eden od njih ni obžaloval obiska. Vsak je našel nekaj, na čemer je lahko delal – psihoterapija se resnično poglobljeno posveti vsakemu posamezniku in prilagodi potrebam klienta.