Prvi letnik sem zaključil z odličnim uspehom...

V prvi letnik gimnazije sem vstopil ambiciozen in z vizijo, da bo to nova življenjska priložnost zame. Prvi letnik sem zaključil z odličnim uspehom in 12 dosežki na različnih tekmovanjih. Mislil sem, da bom s tem končno našel pot do mamine ljubezni, toda žal neuspešno. Ob koncu prvega letnika sem si poskusil vzeti življenje že drugič – ponovno neuspešno. Gimnazijo sem nadaljeval z vse težjimi občutki v sebi, ki jih še vedno nisem razumel. Depresija je bila iz tedna v teden hujša. Poiskal sem si strokovno pomoč, vendar so mi psihiatri ponudili antidepresive, česar nisem želel sprejeti. Poškodbe pri nogometu so me naučile, da kakršnakoli tableta ne zdravi vzroka, temveč le blaži simptome. In to me je ves čas držalo stran, kar sem razumel šele kasneje. Odločil sem se kandidirati za predsednika dijaške skupnosti, da bi svoje misli usmeril drugam. V drugem letniku sem poskusil narediti samomor še dvakrat, v tretjem pa mi je življenje poskusila vzeti kar lastna mama.

... doživel sem živčni zlom in začel propadati.

Iluzija idealne družine se je ob tem dogodku dokončno porušila, doživel sem živčni zlom in začel propadati. Družina najboljšega prijatelja mi je ponudila, da se preselim k njim, kar sem sicer težko, toda na koncu vendarle sprejel, z željo po novem začetku. Dva meseca pred koncem tretjega letnika mi je grozilo šest popravnih izpitov. S pomočjo šolske svetovalne delavke in nekaterih profesorjev sem predmete uspešno popravil in letnik končal s prav dobrim uspehom. V tem obdobju sem tudi obiskal klinično psihologinjo, ki mi je postavila več različnih diagnoz, ki so zamujale sedem let. Toliko časa je minilo od prvih znakov depresije. Pravilne diagnoze so me končno pripeljale do obiskovanja psihoterapij.

Na želeni študij nisem bil sprejet...

Še danes ne vem, kako sem se prebil čez četrti letnik in uspešno opravil tudi maturo. Vse konce tedna sem namreč delal, se precej predajal alkoholu, še nekajkrat neuspešno posegel po svojem življenju, toda vseeno maturiral. Na želeni študij nisem bil sprejet, zmanjkala mi je ena točka do dvopredmetnega študija angleščine in zgodovine. Globoko razočaran sem ugotovil, da sem na točki osebnega propada. Bog me očitno ni želel sprejeti k sebi, tako da sta mi ostali le dve možnosti: iti po stopinjah mame in postati zagrenjena oseba, zasvojena z alkoholom, ki krivdo pripisuje vsem drugim, samo sebi ne, ali pa dokončno podreti vse gnile temelje in začeti znova oz. se ponovno roditi.

Potreboval sem velike spremembe...

Potreboval sem velike spremembe. Družini najboljšega prijatelja sem se zahvalil za gostoljubje in odšel živet na svoje. Za Bežigradom v Ljubljani sem našel majhno sobo, ki mi je bila pisana na kožo. Ker sem želel zviševati ocene na maturi, da bi ponovno opravil vpis, sem si vzel leto dni odmora. V tistem letu sem s pomočjo psihoterapevta naredil ogromen napredek pri sebi, vzporedno delal na bencinskem servisu, se privajal na samostojno življenje ter se pripravljal za maturo. Z uspešnim zvišanjem dveh predmetov sem se vpisal na enopredmetni študij anglistike v Ljubljani.

Ponovno zagnan in ambiciozen, z veliko motivacije in pričakovanji sem bil na žalost kaj hitro razočaran. Študij ni izpolnil mojih pričakovanj. Študentje smo bili le številka v sistemu, odnos nekaterih profesorjev pa je bil vzvišen in nepedagoški. Čeprav nisem opravil prvega letnika, nisem obupal nad študijem. Krivca sem našel v sebi, da nisem uspešno kombiniral študija in študentskega dela. Drugič v prvem letniku ni bilo nič bolje – ostali so mi predmeti ravno pri teh profesorjih, ki sem jih opisal maloprej. Na pragu vpisa v drugi letnik sem obtičal s premalo kreditnimi točkami za vsaj pogojni vpis.

Izgubljeno sem taval po svetu...

Zaradi obiskovanja psihoterapij so mi odobrili že tretji vpis v prvi letnik, kamor sem vstopil čisto brez motivacije. Boril sem se, da bi opravil vsaj enega od predmetov, vendar na žalost neuspešno. Čeprav sem se za vsakega učil po nekaj mesecev, so me neuspešno opravljeni izpiti pripeljali pred zadnjo možnost, komisijski izpit. Padec na komisijskem izpitu me je potrl, saj je to pomenilo izpis s fakultete. Popolnoma uničen sem se odločil za še eno leto odmora od študija. Izgubljeno sem taval po svetu, ogromno delal, srečeval vrstnike in mlajše z diplomami v rokah in takrat, ko sem ravno opuščal željo po študiju, se mi je ponudila še ena priložnost.

Urednica knjige mi je predlagala študij v Mariboru, kar se mi je najprej zdelo neizvedljivo, vendar sem vseeno vzpostavil stik. Oddelek Filozofske fakultete Univerze v Mariboru mi je ponudil mesto in tako sem se pri 25 letih že drugič vpisal na fakulteto, tokrat na dvopredmetni študij pedagogike in anglistike. Poleg zelo dobrega sprejema pri profesorjih sem po le mesecu dni zaznal bistvene razlike. Študentje tam nismo bili zgolj številke, odnos profesorjev pa je bil neizmerno spoštljiv in korekten. Na anglistiki so mi bili vedno pripravljeni pomagati pri šibkih točkah, hkrati pa so me na Oddelku za pedagogiko popolnoma podprli na pisateljski poti in mi med študijem omogočali nenehno raziskovanje področja nasilja v družini.

... začel prepoznavati svoje poslanstvo.

V prvem letniku študija sem izdal prvi del trilogije Iz pekla do življenja – Izgubljeno otroštvo, v drugem pa njegovo nadaljevanje Iz pekla do življenja – Bitka z depresijo. Na študijski poti sem bil ves čas dejaven in brez težav sproti opravljal vse obveznosti. Na obeh oddelkih sem imel podporo pri svojih obštudijskih dejavnostih, za kar jim bom vedno neizmerno hvaležen. V obdobju drugega letnika študija se mi je začela postavljati tudi karierna pot. Odpiralo se je vse več predavanj po različnih institucijah, hkrati pa sem začel prepoznavati svoje poslanstvo.

Med obiskovanjem psihoterapij sem vzljubil sam proces dela na sebi in se na neki točki vprašal, kakšen bi bil sam kot terapevt. Dolgo sem premišljeval, bral knjige, se posvetoval z drugimi in se odločil za nadaljevanje študija. V Mariboru sem uspešno in brez večjih težav diplomiral in postal profesor pedagogike in diplomirani anglist ter se še isto leto vpisal na magistrski študij Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti.

Danes imam 29 let...

Moja pot še zdaleč ni bila rožnata in velikokrat se vprašam, kako sem jo sploh uspel prehoditi. Neštetokrat sem padel, vendar se vsakič znova pobral, velikokrat seveda s pomočjo najbližjih. Danes imam 29 let in sem študent drugega letnika zakonske in družinske terapije. Vzporedno še zmeraj pišem in berem knjige, predavam po različnih institucijah ter zajemam življenje s karseda veliko žlico. Ne vem, kako bi me opisali drugi, vem pa, kako bi se opisal sam. Sem preprost fant, ki obožuje druženja z dragimi ljudmi. Še vedno imam rad nogomet, vendar ga trenutno bolj gledam po televiziji kot igram na igrišču. Obožujem sprehode v naravi, rad eksperimentiram v kuhinji in redkokdaj rečem NE kakavu s smetano.

Moje poslanstvo je pomagati drugim!

Moje poslanstvo je pomagati drugim. To je nekaj, kar me veseli in izpolnjuje. Dokler bom imel energijo in moč, bom to celostno počel na tisoč in en način. Ne vidim se v opravljanju samo ene dejavnosti, tako da sem prepričan, da bom v prihodnosti prisoten na več področjih. Želim si pisati knjige (trenutno zaključujem tretjo knjigo Iz pekla do življenja – Najdeno življenje), predavati in poučevati, vzporedno pa tudi izvajati terapije. Sicer ne vem, kam me bo popeljalo življenje, vem pa, da zaupam procesu življenja in da sem vedno točno tam, kjer moram biti.